V Tolminu sem sicer formalno preživel celo leto (hmm, dejansko sicer bistveno manj), a nikoli nisem imel možnosti, da bi spoznal širši okoliš. "Šefa" so po karavlah večinoma vozili z dvosedežno  Zastavo AR55 (priredba italijanske Campagnole, podobne kot Jeep Willys) in tako zame ni bilo prostora, peš pa nisem prišel dlje od Kobarida (tudi to "neuradno").
Na sivoolivno barvo sem že zdavnaj pozabil, me je pa zamikalo, da bi s časovne distance le malo pogledal kako je v tistih koncih - in sem naložil kolo na avto in (kot že tolikokrat) prevozil stotine ovinkov do Tmina.

Parkiral sem pod svojim nekdanjim "domom" in se veselo zapodil čez Sočo in naprej proti severu. Hitrostnega veselja je bilo hitro konec - takoj, ko sem zavil z glavne ceste (pri Volčah) se je pot začela strmo vzpenjati.
Ko sem na enem ovinku pokukal iz gozda me je pričakal fantastičen pogled na doline Soče.

Tam nekje na pol poti pedaliranja navzgor sem si jih privoščil, pa ne vem ali so bile za nagrado za 7km klanca za mano ali vzpodbuda za preostalih 7km, ki so me še čakali do vrha.

Spet srečanje z "znanko".

Lep pogled, še sploh ob zavedanju, da kaj bistveno gor ne bo šlo več. Še en majhen vzponček je manjkal do preseženih 1300 višincev, a se je vsak m še kako poplačal z razgledi.

Skoraj na vrhu, pravzaprav pogled s Kolovrata proti dolini Soče...

... in na drugo stran proti Krnu.


Za Kolovrat bi si moral vzeti več časa, saj je še danes ogromno (v relativno zelo dobrem stanju) ostankov soške fronte iz prve svetovne vojne.

Mimo tega žal ne morem :(
Nisem motorist, a sem z motoriziranimi dvokolesniki prevozil toliko tisočev km, da razumem pomen "vetra v laseh". A kar se je dogajalo tiste dni je presegalo vse meje (zdravega) razuma. Nemški in avstrijski motoristi so se vedli, kot bi jih po letih spustili z verige - navijanje plina po klancih, da je bilo trušč motorjev slišati kilometre naokrog, vožnja vštric po ozkih cestah, prehitevanja v nepreglednih ovinkih ... Večkrat sem pomislil, da so praznik (vnebohod) vzeli preveč dobesedno.
Tole brezobzrino parkiranje (pravzaprav je bilo takih prizorov povsod obilo) je bil še najmanjši problem - a me je, med prebijanjem do info tabel in naprej do poti, vseeno za trenutek popadla želja, da bi se neprevidno naslonil na enega in povzročil domino efekt.
Ko sem doma slišal za smrtno nesrečo avstrijskih motoristov nedaleč od tu, nisem bil niti malo presenečen :(

Naprej, da se raje zamislim nad še bistveno večjo morijo, nad idiotizmom vojskovanja in to v tako lepih krajih.


Ista tabla, fotkana z obeh koncev - zanimivo, da so spomnili na kaj takega...

Kljub temu, da je klanca v bistvu že zmanjkalo (malo ravnine, malo gor, dol) pa se mi je tempo še bolj upočasnil, saj sem kar vnaprej ustavljal in užival v razgledih.
Cerkev Sv. Bric v Volarjih.

Del Kobarida s kostnico in seveda turkizna Soča.

Vas Krn pod goro Krn.

Še zadnji pogled na slovensko stran (spet Kobarid z okolico), potem sem pa zavil ostro levo...

... in odprl se mi je pogled na Furlansko nižino.

Hehe, jasen znak, da sem iz Slovenije (makadam) prišel v Italijo (asfalt). Ok, še star mejni kamen, drugih znakov pa nič... Sem za hip pomislil, kako je bilo tu takrat, ko sem bil jaz spodaj v Tminu...


Seveda je tudi na tej strani veliko poti, ki vodijo k ostankom soške fronte.


Hmm, nekam slovensko zveni, kajne. Domačini vasici pravijo Topoluove (ja, zaradi topolov) in stoletja je bila s svetom povezana zgolj po gozdnih poteh. Šele osem let po 2. svetovni vojni so jo s cesto povezali s Furlansko nižino, kar pa je žal le še pospešilo izseljevanje. Danes je menda večji del vasi spremenjen v t.i. razpršeni hotel.
Bom šel pogledat ;)

Matajur.

 Saj ne vem na kateri strani sem se več ustavljal v navdušenju nad razgledi.

Spodaj med gozdovi majhni zaselki (levo na hribčku je vidna cerkev sv. Štoblank), daleč v daljavi pa Benečija in vonj po morju.

Sv. Štoblank - Sv. Štuoblank - San Volfango - St. Volbenk

Kot sem rekel - po morju je zadišalo, pogled pa se je še malce prej ustavil na Sveti Gori.
Ne vem, če so pogledi vedno tako jasno daljni, ali sem zgolj imel srečo v čudovitem dnevu - kakorkoli - neizmerno sem užival.



Pa spet pogled v kruto zgodovinsko realnost okoliša.

Malce dol in nazaj v Slovenijo (na naši strani je bila vidna še na pol porušena stražarnica) preko nekdanjega (malo) obmejnega prehoda Solarji.


Od tu pa kar konkretno dol (je bilo treba močnooooo zavirati) po stari vojaški cesti, ki pa so jo pred tremi leti asfaltirali. Izgubljanje višine se vidi na perspektivi Štoblanka.


Namesto na Kambreško sem zavil na stranpot in po makadamu (spet jasno vidno, da gre za staro vojaško cesto) nadaljeval čez Volčanske Rute do doline malo pred Čiginjem.

Bil je fantastično lep (res tudi naporen) kolesarski dan na katerem sem ugotovil, da so ti kraji vredni ponovnih obiskov. Ja, pridem še nazaj!

Gabrje to Most na Soči downstream

Gabrje do Mosta na Soči po toku navzdol

This time to the north - all the way to Tolmin.

Tokrat na sever - vse do Tolmina.