Nedelja - prepoved gibanja med regijami... Tiste, ki so bili mesece doma ali so hodili v hribe je nenadoma pograbila velikanska želja po morju, jaz dejanski ljubitelj slane vode pa sem se odločil, da pogledam sosedove hribe.

Na spletu skorajda ni bilo kolesarskih gps sledi, ki bi vodile od Visoškega dvorca (dvorec Visoko) navzgor proti Bukovem Vrhu.
Sem takoj ugotovil zakaj :-( Klanec je tak, da te v vratu zaboli, ko pogledaš po cesti navzgor. Par sto metrov in že sem bil poravnan s cerkvijo Sv. Volbenga, Na Logu

Klanci in ovinki.... vsaj asfalt, da ni spodnašalo ;-)

Tukaj pa kar lepo po travi, direktnega gor.

"Selfie" pri prvem cilju, pri cerkvi Sv. Sobote - ja tista iz naslova.

Pa naprej - makadamkanje, kamenjankanje, travnjakanje in še kar goooooor, za oddih pa pogled nazaj.

Potem pa nekaj bolj po ravnem do novega hribčka s cerkvijo - Črni vrh in Sv. Lenart.

Bolj kot ne, so me vseskozi spremljali oblaki, na polhograjskem koncu (ups, očitno sem prestopil, no prekolesaril, regijsko mejo) pa sonček in v daljavi Sv. Mohor - Koreno nad Horjulom.

Nazaj na sever, severozahod do vremenskega radarja (Pasja ravan) in tam nekje pri Kremeniku sem se spet približal Soboti (s pomočjo kompaktnega zooma).

Za ovinkaste klance navzdoooooooool pa se nisem nič pritoževal.
 
 

 

Zimske razmere po hribih in jesenske barve so me prepričale, da se za tokratno kolesarjenje ozrem proti jugu. No, pravzaprav me za pot proti morju ni treba nikoli posebej prepričevati ;-)

Sicer sem se megle znebil že takoj, ko sem zapustil Ljubljano, a kljub soncu je termometer v Lipici kazal zgolj 4 st. C

Ker ne poznam teh koncev sem si za začetek poti pomagal z GPS sledjo, ki sem jo pobral na spletnem kolesarskem portalu. Napaka. No, verjetno bi bilo vse drugače, če bi bilo vreme prejšnjih dni drugačno, tako pa sem do vrha Velikega Gradišča delno pešačil, delno kolesaril po potoku, razriti poti ... Na koncu pa samo ta kamen, še razgleda nobenega.

Dol do zapuščene in delno podrte cerkve sv. Tomaža...

... in naprej do Kokoši (Monte Cocusso), ki je bila v bistvu moj prvi cilj.

Drugačna pot in pohodniki z maskami na obrazu so mi dali vedeti, da sem že v Italiji.

Še malo naprej in nižje in pogled, ob katerem mi je zaigralo srce.

Malo gor, malo dol, malo po asfaltu, malo po makadamu, malo med ulicami, malo med drevesi in prikolosaril sem do razglednih poti na Trstom - cca. 8km poti visoko nad morjem in vseskozi čudoviti razgledi (zdaj vem kam pogledat Barcolano/Barkovljanko - ko spet bo).
Pogledi so segali vse od gradu Miramare, preko Grada/Gradeža, do Dolomitov (škoda, ker s seboj nisem imel karkoli spodobnega od foto opreme).

V notranjost sem se obrnil pri Santuario Monte Grisa/Svetišču na Vejni.

Potem pa kar nekaj asfalta, skozi Opicino/Opčine in naprej...

... nekaj po makadamu, nekaj po brezpotju, do državne meje.

Kot sem bil navdušen nad razgledi nad Trstom, tako sem bil navdušen nad barvami na poteh Živega muzeja Krasa.

Na koncu pa še lepa stara Avtro-Ogrska, sedaj Bazovska cesta tja nazaj do Lipice.

Zagotovo še pridem ;-)

Kot že napisano (KLIK), vremenska napoved me je preganjala in klic narave je bil močan ;)
"Pametni" telefon mi je sporočal, da bom regeneracijsko spet pripravljen naslednji dan ob 8:25, a ker sem večni dvomljivec glede pametnih naprav, sem si vzel še 10 minut in ob 8:35 zajahal kolo v Kranjski gori.

Jutro je bilo neprijetno hladno (6 st. C), sonce se še zdaleč ni prebilo čez okoliške vršace, a barve so bile sila mamljive.

Klanec, granitne kocke... nobene vročine, le mrzel pot

Prvi del poti sem nameraval prekolesariti ob Pišnici, a me je že po kakem kilometru ustavil pohodnik in mi povedal, da prav daleč ne bom prišel. "Lahk probate, a ga boste nosu, ker je vse razrit". Vrečo cementa bi še mogoče dal na ramena in jo nosil kak meter, kolesa (z enako težo) pa ne spravim na ramena... in sem se obrnil in nadaljeval po cesti.

Do Tonkine koče po asfaltu (in kockah), od tam pa po nekdanji cesti, ki je večinoma že dodobra izgubila svojo širino. Kak sestop s kolesa je bil vseeno veliko bolje, kot požirati izpušne pline - neverjetno koliko prometa je bilo še vedno na poti na Vrščič (videl sem vse SLO avto registrske tablice, razen KK). Tudi pravo olajšanje je bilo, ko sem se lahko kjerkoli ustavil in užival v barvni naravi.

Pot gre kar precej naokrog, a se zlagoma vzpenja in vseskozi nudi poglede, ki jih nismo vajeni.

Za "promet" je poskrbela le ta izgubljena ovca.

Tisto, zaradi česar sem čakal in se za pot odločil šele sedaj - barveeeeeee.

Edino žalostna Ajdovska deklica je vedno monotona.

Slikca mi je všeč, a laže. Do prelaza sem se moral kar močno spustiti, ker se stara pot konča pri Poštarskem domu.
Potem pa..... saj itak že veste: dol, dol, dooooooooooooooool :)

 

Glede na vremensko napoved (v času tega pisanja se uresničuje - vse naokoli po višinah sneži) sem vedel, da so verjetno prišli zadnji letošnji dnevi za kolesarjenje nad tisočakom. No, in če že grem v planine naj bodo vsaj velike, sem si rekel in si izbral Veliko Planino.

Dokončno se je "zbistrilo" malo pred Gozdom...

... v dolini pa je megla še kar vztrajala.

Po dobrih 16km in cca. 1000 višincih sem bil na "začetku".

Ok, priznam, do sedaj sem bil na Veliki Planini le enkrat (je že kar nekaj let od tega) in nisem vedel, da gor vodi kar prometna makadamska avtocesta.

Z lepoto poplačan trud - ja, res je lepo, še sploh takrat, ko ni množic izletnikov.

Počitek na klopci, posvečeni, hmmm, socialnim omrežjem ;)

Potem pa po povsem drugi poti, mimo Male planine, navzdol.

Še malo občudovanja spreminjajočih se jesenskih barv...

... in strmo ter poskakujoče se dol, dol, dooooooooooool