Tokratno kolesarjenje zaznamujeta dva znamenita reka:
- And now for something completely different (John Cleese v seriji skečov v Monty Python’s Flying Circus) in
- Once a year go someplace you’ve never been before (menda Dalai Lama).
Ja, nekaj povsem drugačnega, kot prejšnji teden na Pokljuki in (spet priznam s kančkom sramu) večine Brd še nisem doživel.

Že sam začetek mi je dal jasno vedeti od kod ime Goriška Brda.

Res je klanec, kamorkoli greš, a je pokrajina vseskozi tako prijetno in všečno razgibana, da s postanki za razglede (no, vsaj jaz sem tako delal) ni prevelike utrujenosti.

Kot novinec v teh krajih sem se večinoma držal (na zemljevidih začrtanih) asfaltnih cest, za poznavalce pa se najde tudi na desetine km malo bolj adrenalinskih poljskih poti.




Pogled na Vedrijan s cerkvijo Sv. Vida se je na prvih kilometrih poti močno spreminjal.

Zanimiv grič (hmm, brdo) z vinogradi pri Višnjeviku.

Ja, tudi tu sem se srečal s Potjo miru (kako je bilo severno od tu: KLIK) in ja, obiskal sem tudi zapuščeni Slapnik (bom objavil slikce v naslednjem zapisu).

Osamljena cerkev (tu je še marsikaj osamljenega) Sv. Peter in Pavel.
V daljavi pa Italija, ki se izgublja v vročinskih meglicah - cel dan je bilo pošteno vroče in kljub večinoma zelo jasnemu vremenu skoraj ni bilo videti modrine neba (vlažne vročinske meglice).

Na trenutke sem dobil občutek, da je s sadjem v Brdih nekako tako, kot s krompirjem na Gorenjskem - vsepovsod polno.

Ta zapis mi ostaja uganka. Je pa vklesan na kamnu ob zaselku Belo, ki je bil l. 1915 v celoti spremenjen v bolnišnične objekte italijanske vojske.

 Na koncu spusta malo ravnine in k sosedom.


Tudi na italijanski strani je bilo navkljub njihovim brdom zelo lepo.

Gor, dol, gor in spet sem bil v domovini.




Še nekaj pogledov na Brda, potem, ko sem končal s kolesarjenjem.


Bilo je

Saj ne, da bi se (spet) hvalil, a po Sloveniji je še cel kup znamenitih lokacij (prevod za pozne milenijce: Instagram točk), ki jih še nisem videl v živo. Tako sem si za tokratno kolesarjenje izbral Zajamnike.

 Pri Brodu sem se poslovil od asfaltne kolesarske steze in zagrizel v makadamski klanec.

Saj je bilo prav idilično.

Še posebej, ker so bile poti, za razliko od kar oblegane kolesarske, povsem prazne. Glede na zaraščenost smerokazov je to verjetno običajno.

V dolini praktično pozabljeni prizor.

Ostro dol, nekaj asfalta in v Srednji vasi v makadamski klanec, ki ga ni hotelo biti konec.


Na vsake toliko sem pokukal iz gozda, da sem videl kako se mi odmika "dolina".

Po osmih km sem se malo sprehodil po Uskovnici, pot naprej pa je bila še vedno obrnjena navzgor.

Neki novi znaki? Po mojem mnenju spet nekaj samemu sebi v namen. Kaj pomeni tista 15? Oznaka poti? 15 km ali 15 minut do Uskovnice? Kot že tolikokrat videno :(
Običajno se za take "projekte" zapravlja denar iz EU sredstev, a ga očitno zmanjka še preden bi postavili info table z opisi kaj/kako ali vsaj s QR kodo, ki bi te vodila na spletno stran.
Osnove, osnove..... :(
Potem pa nekaj poslušam o butičnem turizmu....

Kakorkoli, tja do "cilja" je bilo še preveč vzpona, da bi se ukvarjal s slovenskim turizmom.

Malo počitka, predvsem pa kratek klepet z eno starejšo gospo o tem kako lepo je tukaj, mi je odvrnil slabo voljo in povrnil zadovoljstvo in optimizem v vse dobro ;)

Saj je res lepo.

Premislil sem si glede začrtane poti navzdol in si izbral nekaj bolj strmega, manj obljudenega in bolj adrenalinskega.
Jap, res je bilo adrenalinsko, ker sem že po nekaj sto metrih ugotovil, da od zavornih oblog manjka samostalnik "obloga". Očitno sem sprednje povsem skuril, z zadnjih pa so tudi prihajali opozorilni zvoki, da je obloge le še za kak mikron.

Po vlakah...

... travnikih...

...do asfalta....
Na srečo se je izteklo brez padcev in uničenja diskov.
Ja, naslednji dan pa na servis po nove ploščice.

V maju sem preklel vse (in vsakega posebej) deževne in hladne dni, ki so mi onemogočali prostočasne dejavnosti na prostem, a se je čez teden, dva izkazalo, da tisto o "vsaka stvar je za nekaj dobra" še kako drži.
Voda je sicer že odtekla s Planinskega polja, je pa zato vztrajala na drugi strani in Cerkniško jezero je bilo polno do roba. Spet fantastični prizori, ki niso običajni za ta letni čas - čudovit dan za SUPer fanta ;)







Edina res moteča stvar, ki pa nama ni pokvarila dneva (sva prilagodila pot), je bil močan veter - ta surfer je letel kot sneta s'kira.

Ena izmed (zelo dobrih) lastnosti, oziroma prednosti e-kolesa je tudi ta, da si naslednji dan (po 1300 višincih KLIK) še vedno lahko privoščim 750 višinskega vzpona - in to kljub vsem številkam, ki si jih lastim (masa, volumen, EMŠO) - "za regeneracijo" ;)


Odločil sem se za Sv. Ožbolta in vse od začetka v Škofji loki se je bilo treba vzpenjati, najprej zlagoma, na koncu pa že prav konkretno.


Ne, nič ne jamram - še sploh ne ob pogledu kje ljudje živijo in koliko naporov morajo dnevno vlagati zgolj v preživetje.




Ob cerkvi se odprejo razgledi dobesedno na vse strani.

Gor je šlo večinoma po asfaltu - torej je za dol treba izbrati nekaj manj gladkega.

Najprej makadam, potem dvosledna poljska pot, pa zavoj na vlako....
Eh, to se meni pogosto dogaja - konec poti.
Sem šel nazaj in spet naprej in ... ene trikrat preveril in poti res ni bilo tam, kamor me je usmerjal zemljevid. Kot rečeno - sem že vajen, tako da sem kar lepo po gozdu, po "bližnjici" navzdol, več peš, kot na kolesu, dokler nisem prišel na kolovoz.