Parenzana

September 19, 2011

Po (delu) poti stare ozkotirne železnice med Trstom in Porečom. Za kolesarjenje sem izbral najbolj atraktiven del med Grožnjanom in Vižinado.

Prve jesenske meglice nad dolino Mirne. Kasnejše, opoldanske, temperature so bile daleč od jeseni.

Pet kilometrski klanec sem prekinil z izgovorom za fotkanje Grožnjana.

Istrska Toskana?

Predor Kostanjica, kot je bil ob izgradnji proge, tam nekje na začetku dvajsetega stoletja...

...in danes

Predori si sledijo...

...tako, kot tudi viadukti. Završje nekoč...

...in danes

Antonci.


Freski.



Oprtalj.

Še pred šestimi leti so bili mostovi brez ograje, proga pa večinoma zaraščena, neurejena in težko prevozna (ponekod je bilo kolo potrebno nositi po ozkih in strmih stezah).



Z izdatno pomočjo EU je Hrvatom uspelo iz železniškega grušča narediti skoraj spodobno makadamsko pot (fotka iz 2005).

Pot celo čistijo, a vseeno ni primerna za kake nežne pnevmatike, vajene asfalta.

Kljub izredno lepi, praktično poletni soboti je bilo kolesarjev zelo malo.

Z Grožnjana se pot vseskozi počasi spušča proti dolini Mirne, ki jo doseže pod Motovunom.

Izhod iz 222m dolgega neosvetljenega motovunskega predora.

Potem pa cca. 15km stalnega vzpona...

...ki ga sem ter tja prekine kak most in viadukt.

Vižinada. Kolesarska pot se tukaj zaključi, zame pa je ostal le še dolg, asfaltni spust do Mirne.


POSODOBITEV - september 2012

24.03.2012 so za kolesarjenje uradno odprli še zadnji odsek proge od Vižinade do Poreča - proga (Bikemap)
Koristne informacije za kolesarjenje po progi

Tik pred Grožnjanom je za kolesarje in pohodnike odprt predor Kalcini v katerem Porečanka doseže svojo navišjo točko. Predor so do nedavnega uporabljali za gojitev šampinjonov (predor Sv. Vid je zaradi tega še vedno zaprt).


"Novi" del poti je bolj divji in grožnjanski most je skoraj povsem zaraščen. Nasploh je večji del proge v bistveno slabšem stanju, kot je bil pred letom.

So pa naredili novi počivališči z razglednima točkama, a žal pri eni ni praktično nikakršnega razgleda.

Nove so tudi table s kratkimi, a poučnimi opisi proge, oziroma dogajanjem v času obratovanja Porečanke.

Razsvetljave v predorih ni več. Že lani je bil slabotno osvetljen le predor Freski, letos pa je tudi ta v popolni temi. Zelo neugodno glede na grobo kamnito podlago in glede na dejstvo, da zaradi zavoja nekaj deset metrov prevoziš (bolje prehodiš) v popolni temi.

Zanimiva "anekdota", še sploh, če se ozremo naokrog in ni o poljih ne duha ne sluha. Že desetletja je vsa okolica močno zaraščena z neprehodnim grmovjem in trničjem.
 
Na koncu spusta, malo pred vstopom v Livade so naredili nov, ličen (železniški pragovi, ograja) most.

Občutki so mešani. Po eni strani se vidi trud in vlaganje v progo, po drugi pa je vse bolj zaraščena, na plan prihaja železniški grušč, ni potrebnega vzdrževanja in počasi postaja spet tako "divja", kot je bila nekoč. Meni podobnim individualistom z željo po kančku adrenalina in dogodivščin ter trpežnim kolesom je v takem stanju všeč, turistom s treking kolesi ali družinam brez želje po presenečenjih pa nikakor ne bo pogodu.

Obširna knjižica s številnimi podatki o Poti zdravja in prijateljstva, z zgodovino Parenzane, opisi mest v neposredni bližini ter z zemljevidi turističnih znamenitosti, zanimivosti, počivališč, razglednih točk, objektov na progi, itd. v več jezikih: KLIK
Proga je lahko tudi pešpot: KLIK
 

You Might Also Like

3 comments