Med iskanjem novih kolesarskih poti sem naletel na slikco, ki je prikazovala napis v znakih, ki nikakor niso spadali v Istro; no, vsaj tako sem mislil. Seveda se nisem mogel upreti nadaljnemu raziskovanju.

Hitro sem ugotovil svojo zmoto glede glagolice in z ozirom na zgodovinska dejstva sem se tudi jaz podal proti Motovunu, da na terenu (tako, kot so to delali pred stoletji) ugotovim razmejitve.
No ja, v bistvu sem le izkoristil čudovit dan za pohajkovanje po, meni zelo ljubi, Istri.

Sveti Andrija, na mestu, kjer je včasih stala rimska nekropola.


Barve primerne letnemu času.


Čeprav se je že kazalo prvo zelenilo - čudoviti obeti za tiste, ki ne maramo zime.



Vklesane misli izpred 700 let in "analogna" ura.

Ne, pot ni označena (tile znaki so namenjeni nečemu drugemu) in brez načrta poti in navigacije bi se večkrat izgubil med desetinami poljskih poti in križišč.

Sicer streljaj stran od poti, a so bili razgledi tako lepi, da sem se ustavil, jih dolgo občudoval in že delal načrte za kolesarske ture ;)

Nekaj več o poti: KLIK, KLIK

Po petih letih spet na eni izmed lepših kolesarskih poti v širši okolici - še sploh v izredno barviti jeseni.
Za celovito podobo poti si oglejte še prvi (razširjen) opis: KLIK

Spet je bilo treba premagati klanec do Grožnjana, a tokrat sem izbral drugo pot.

Predor pod Grožnjanom je še vedno temen, most pa v bistveno boljšem stanju.


Prvih par deset metrov in že dva lepa razgleda - nazaj na Grožnjan in navzdol vse do morja.

Nove označevalne tablice. Oznak je vsepovsod dovolj, tako da ni bojazni, da bi se izgubili.


Čeprav sem kolesaril dobre tri ure, pa sem jih za pot porabil pet - zelo pogosto sem se ustavljal in zares užival v dnevu, barvah, razgledih...
Mogoče naslednjič ne grem več po železniški trasi, ampak obiščem slikovite vasice ob njej (na zadnji fotki Kostanjica).


Večino poti je Motovun s svojim izrazitim položajem odlična orientacijska točka.

Ruj - jesenska stalnica na tej poti.


Završje.


Antonci - narava prerašča delo človeka.


S spuščanjem v dolino barvitost počasi ponehuje.

Na "dnu" - Livade, v dolini Mirne. Muzej naj bi bil odprt le ob sobotah in nedeljah.

Čez Mirno in čez glavno cesto - pod Motovunom je pot povsem drugačna.


Pot zaokroži okrog Motovuna, tik preden se od njega oddalji pa je ob njegovem vznožju dolg predor, ki je bil tokrat delno osvetljen (luči so se izmenično in z zamikom prižigale).

Pot od Motovuna do Vižinade je veliko bolj zvožena in kar nekaj km je tudi kot lokalna cesta - pa tudi tam, kjer je avtomobilom prepovedana vam bo skoraj zagotovo kdo pripeljal nasproti.

Na začetku je še nekaj upanja, da bo nadaljevanje tako slikovito, kot na nasprotnem bregu, a most Krvar predstavlja polovico vseh tehničnih objektov vse tja do Vižinade.

Spet Motovun - tokrat za višinsko orientacijo - pot se stalno rahlo vzpenja.

Vlak spet vozi :)

Sabadin - druga polovica tehničnih objektov.

Kilometrski kamni ob poti - nekaj je še prvotnih, veliko novih ali obnovljenih.

Priložnost? Razgled je lep.

Z 285m nad morjem v Grožnjanu do 12mnm v Livadah in do 269mnm v Vižinadi.
Ja, spet me je čakal spust do izhodiščne točke na 4mnm.

Da se ponovim - pot je jeseni izredno slikovita, še posebej to velja za del od Grožnjana do Livad, je pa res, da je ta del primeren le za gorska kolesa (oziroma taka, ki imajo primerne gume za grušč). Drugi del, predvsem prvi kilometri okrog in naprej od Motovuna niso tako zanimivi, pogosta so srečanja z avtomobili, traktorji (tudi skozi predor se kakšen zapelje), a se z oddaljenostjo vse skupaj lepo umiri. Ta del bi si upal prevoziti tudi s treking ali mestnim kolesom - nekaj je celo asfalta, makadam pa je dobro utrjen.
Če se odločite le za prvi del, si lahko vrnitev skrajšate z vožnjo po glavni cesti po dolini Mirne (gre za zelo ravno cesto, kjer so hitrosti avtomobilov običajno krepko nad omejitvijo - torej previdno).