Zimske razmere po hribih in jesenske barve so me prepričale, da se za tokratno kolesarjenje ozrem proti jugu. No, pravzaprav me za pot proti morju ni treba nikoli posebej prepričevati ;-)

Sicer sem se megle znebil že takoj, ko sem zapustil Ljubljano, a kljub soncu je termometer v Lipici kazal zgolj 4 st. C

Ker ne poznam teh koncev sem si za začetek poti pomagal z GPS sledjo, ki sem jo pobral na spletnem kolesarskem portalu. Napaka. No, verjetno bi bilo vse drugače, če bi bilo vreme prejšnjih dni drugačno, tako pa sem do vrha Velikega Gradišča delno pešačil, delno kolesaril po potoku, razriti poti ... Na koncu pa samo ta kamen, še razgleda nobenega.

Dol do zapuščene in delno podrte cerkve sv. Tomaža...

... in naprej do Kokoši (Monte Cocusso), ki je bila v bistvu moj prvi cilj.

Drugačna pot in pohodniki z maskami na obrazu so mi dali vedeti, da sem že v Italiji.

Še malo naprej in nižje in pogled, ob katerem mi je zaigralo srce.

Malo gor, malo dol, malo po asfaltu, malo po makadamu, malo med ulicami, malo med drevesi in prikolosaril sem do razglednih poti na Trstom - cca. 8km poti visoko nad morjem in vseskozi čudoviti razgledi (zdaj vem kam pogledat Barcolano/Barkovljanko - ko spet bo).
Pogledi so segali vse od gradu Miramare, preko Grada/Gradeža, do Dolomitov (škoda, ker s seboj nisem imel karkoli spodobnega od foto opreme).

V notranjost sem se obrnil pri Santuario Monte Grisa/Svetišču na Vejni.

Potem pa kar nekaj asfalta, skozi Opicino/Opčine in naprej...

... nekaj po makadamu, nekaj po brezpotju, do državne meje.

Kot sem bil navdušen nad razgledi nad Trstom, tako sem bil navdušen nad barvami na poteh Živega muzeja Krasa.

Na koncu pa še lepa stara Avtro-Ogrska, sedaj Bazovska cesta tja nazaj do Lipice.

Zagotovo še pridem ;-)

Pred pravljičnimi (sedmimi) leti sem Pontebbano že prevozil, takrat do Karnije (Carnia) in se vračal nazaj kar z avtobusom (dolga zgodba...), tokrat pa sem se odločil za krožno varianto.

Pontebbana je kolesarska pot narejena na trasi nekdanje železnice iz Trbiža (Tarvisio) do Vidma (Udine) - no, pravzaprav le do Kluž (Chiusaforte), ker je ta del nadomestila nova železniška proga, naprej gre pa po isti trasi. 

 

Odlična steza, še bolje urejena (in docela odprta) kot pri mojem prvem "obisku"

Železniška proga je dobila ime po Tablji (Pontebba) -> ferrovia Pontebbana.

Mojega veselja (beri: spusta) je bilo konec v Klužah, kjer sem zavil na vzhod, čez reko Belo (Fella) v Reklansko dolino (Raccolana).

Prve kilometre je bil klanec še zelo zložen...

... potem pa se cesta močno vzpne in zavijuga (ovinki skozi predore).

Tabla, ki daje lažno upanje, saj je do vrha Nevejskega prelaza (Na Klužeh - Sella Nevea) še kar nekaj brcanja navzgor.

Za vsakim vzponom pride tudi spust...

Rabeljsko (hmm, pojavljata se dve slovenski imeni - tudi Rajbeljsko) jezero (Lago del Predil) je bil odličen za prvi resen počitek in malico

 

Čeprav sem se vsaj stokrat peljal mimo pa je bila na koncu ena Mala avantura Marina M. zaslužna, da sem se le odločil za obisk Rezije.

Že na poti tja sem ugotovil kaj dejansko pomeni "bogu za hrbtom". Proti Rezijanom so Jezerjani ali Solčavci pravi mestni ljudje.

Pred časom sem v neki e-reviji videl fotko gorskega kolesarja, za njim pa čudovito "ozadje", ki je tako pritegnilo mojo pozornost, da sem se potrudil in prebral nemški tekst. Namesto pričakovanih skopih podatkov je bilo polno hvale in sploh in oh zapisov o kolesarski trasi tam nekje pri Gardskem jezeru. Vse se mi je zdelo tako neznačilno za nemške opise, da sem takoj uporabil Googlovo pomoč, a sem naletel le še na več superlativov in kakorkoli sem obrnil, vedno je bilo omenjeno, da gre za eno najlepših gorsko kolesarskih tur na svetu.
Fotke so pritrjevale besedilom in že sem bil odločen, da preizkusim na lastni koži kako je v živo. Potrudil sem se le še toliko, da sem izbrskal eno GPS sled, ki je bila na kolesarskem portalu označena s petimi zvezdicami (5/5).
V dolgih deževnih dnevih sem že skoraj pozabil na vse skupaj, potem pa se mi je kar naenkrat poklopilo nekaj stvari in za praznik sem si podaril doooolgooo vožnjo.

V enih drugih časih mi je bilo 900 km v enem dnevu skoraj tedenska rutina, tokrat sem moral pa premagati kar obilo ravninskega dolgočasja, pomešanega s povečano koncentracijo vožnje po italijanskih standardih. Je pa vsaj šlo vse tako gladko, da sem severni del Gardskega jezera zagledal še preden so tam odprli prve trgovine...
Mah, saj itak nihče ne bo bral - pa tudi fotke ne morejo prikazati vseh užitkov, ki sem jih imel z verjetno najboljšo kolesarsko vožnjo v svojem življenju.... vseeno redosled fotk od vzpona do prelaza Tremalzo in spusta do Rive del Gardo: