Pred časom sem v neki e-reviji videl fotko gorskega kolesarja, za njim pa čudovito "ozadje", ki je tako pritegnilo mojo pozornost, da sem se potrudil in prebral nemški tekst. Namesto pričakovanih skopih podatkov je bilo polno hvale in sploh in oh zapisov o kolesarski trasi tam nekje pri Gardskem jezeru. Vse se mi je zdelo tako neznačilno za nemške opise, da sem takoj uporabil Googlovo pomoč, a sem naletel le še na več superlativov in kakorkoli sem obrnil, vedno je bilo omenjeno, da gre za eno najlepših gorsko kolesarskih tur na svetu.
Fotke so pritrjevale besedilom in že sem bil odločen, da preizkusim na lastni koži kako je v živo. Potrudil sem se le še toliko, da sem izbrskal eno GPS sled, ki je bila na kolesarskem portalu označena s petimi zvezdicami (5/5).
V dolgih deževnih dnevih sem že skoraj pozabil na vse skupaj, potem pa se mi je kar naenkrat poklopilo nekaj stvari in za praznik sem si podaril doooolgooo vožnjo.

V enih drugih časih mi je bilo 900 km v enem dnevu skoraj tedenska rutina, tokrat sem moral pa premagati kar obilo ravninskega dolgočasja, pomešanega s povečano koncentracijo vožnje po italijanskih standardih. Je pa vsaj šlo vse tako gladko, da sem severni del Gardskega jezera zagledal še preden so tam odprli prve trgovine...
Mah, saj itak nihče ne bo bral - pa tudi fotke ne morejo prikazati vseh užitkov, ki sem jih imel z verjetno najboljšo kolesarsko vožnjo v svojem življenju.... vseeno redosled fotk od vzpona do prelaza Tremalzo in spusta do Rive del Gardo:

Tokratno kolesarjenje zaznamujeta dva znamenita reka:
- And now for something completely different (John Cleese v seriji skečov v Monty Python’s Flying Circus) in
- Once a year go someplace you’ve never been before (menda Dalai Lama).
Ja, nekaj povsem drugačnega, kot prejšnji teden na Pokljuki in (spet priznam s kančkom sramu) večine Brd še nisem doživel.

Že sam začetek mi je dal jasno vedeti od kod ime Goriška Brda.

Res je klanec, kamorkoli greš, a je pokrajina vseskozi tako prijetno in všečno razgibana, da s postanki za razglede (no, vsaj jaz sem tako delal) ni prevelike utrujenosti.

Kot novinec v teh krajih sem se večinoma držal (na zemljevidih začrtanih) asfaltnih cest, za poznavalce pa se najde tudi na desetine km malo bolj adrenalinskih poljskih poti.




Pogled na Vedrijan s cerkvijo Sv. Vida se je na prvih kilometrih poti močno spreminjal.

Zanimiv grič (hmm, brdo) z vinogradi pri Višnjeviku.

Ja, tudi tu sem se srečal s Potjo miru (kako je bilo severno od tu: KLIK) in ja, obiskal sem tudi zapuščeni Slapnik (bom objavil slikce v naslednjem zapisu).

Osamljena cerkev (tu je še marsikaj osamljenega) Sv. Peter in Pavel.
V daljavi pa Italija, ki se izgublja v vročinskih meglicah - cel dan je bilo pošteno vroče in kljub večinoma zelo jasnemu vremenu skoraj ni bilo videti modrine neba (vlažne vročinske meglice).

Na trenutke sem dobil občutek, da je s sadjem v Brdih nekako tako, kot s krompirjem na Gorenjskem - vsepovsod polno.

Ta zapis mi ostaja uganka. Je pa vklesan na kamnu ob zaselku Belo, ki je bil l. 1915 v celoti spremenjen v bolnišnične objekte italijanske vojske.

 Na koncu spusta malo ravnine in k sosedom.


Tudi na italijanski strani je bilo navkljub njihovim brdom zelo lepo.

Gor, dol, gor in spet sem bil v domovini.




Še nekaj pogledov na Brda, potem, ko sem končal s kolesarjenjem.


Bilo je