Ena izmed (zelo dobrih) lastnosti, oziroma prednosti e-kolesa je tudi ta, da si naslednji dan (po 1300 višincih KLIK) še vedno lahko privoščim 750 višinskega vzpona - in to kljub vsem številkam, ki si jih lastim (masa, volumen, EMŠO) - "za regeneracijo" ;)


Odločil sem se za Sv. Ožbolta in vse od začetka v Škofji loki se je bilo treba vzpenjati, najprej zlagoma, na koncu pa že prav konkretno.


Ne, nič ne jamram - še sploh ne ob pogledu kje ljudje živijo in koliko naporov morajo dnevno vlagati zgolj v preživetje.




Ob cerkvi se odprejo razgledi dobesedno na vse strani.

Gor je šlo večinoma po asfaltu - torej je za dol treba izbrati nekaj manj gladkega.

Najprej makadam, potem dvosledna poljska pot, pa zavoj na vlako....
Eh, to se meni pogosto dogaja - konec poti.
Sem šel nazaj in spet naprej in ... ene trikrat preveril in poti res ni bilo tam, kamor me je usmerjal zemljevid. Kot rečeno - sem že vajen, tako da sem kar lepo po gozdu, po "bližnjici" navzdol, več peš, kot na kolesu, dokler nisem prišel na kolovoz.