Saj ne, da bi se (spet) hvalil, a po Sloveniji je še cel kup znamenitih lokacij (prevod za pozne milenijce: Instagram točk), ki jih še nisem videl v živo. Tako sem si za tokratno kolesarjenje izbral Zajamnike.

 Pri Brodu sem se poslovil od asfaltne kolesarske steze in zagrizel v makadamski klanec.

Saj je bilo prav idilično.

Še posebej, ker so bile poti, za razliko od kar oblegane kolesarske, povsem prazne. Glede na zaraščenost smerokazov je to verjetno običajno.

V dolini praktično pozabljeni prizor.

Ostro dol, nekaj asfalta in v Srednji vasi v makadamski klanec, ki ga ni hotelo biti konec.


Na vsake toliko sem pokukal iz gozda, da sem videl kako se mi odmika "dolina".

Po osmih km sem se malo sprehodil po Uskovnici, pot naprej pa je bila še vedno obrnjena navzgor.

Neki novi znaki? Po mojem mnenju spet nekaj samemu sebi v namen. Kaj pomeni tista 15? Oznaka poti? 15 km ali 15 minut do Uskovnice? Kot že tolikokrat videno :(
Običajno se za take "projekte" zapravlja denar iz EU sredstev, a ga očitno zmanjka še preden bi postavili info table z opisi kaj/kako ali vsaj s QR kodo, ki bi te vodila na spletno stran.
Osnove, osnove..... :(
Potem pa nekaj poslušam o butičnem turizmu....

Kakorkoli, tja do "cilja" je bilo še preveč vzpona, da bi se ukvarjal s slovenskim turizmom.

Malo počitka, predvsem pa kratek klepet z eno starejšo gospo o tem kako lepo je tukaj, mi je odvrnil slabo voljo in povrnil zadovoljstvo in optimizem v vse dobro ;)

Saj je res lepo.

Premislil sem si glede začrtane poti navzdol in si izbral nekaj bolj strmega, manj obljudenega in bolj adrenalinskega.
Jap, res je bilo adrenalinsko, ker sem že po nekaj sto metrih ugotovil, da od zavornih oblog manjka samostalnik "obloga". Očitno sem sprednje povsem skuril, z zadnjih pa so tudi prihajali opozorilni zvoki, da je obloge le še za kak mikron.

Po vlakah...

... travnikih...

...do asfalta....
Na srečo se je izteklo brez padcev in uničenja diskov.
Ja, naslednji dan pa na servis po nove ploščice.