Tokratno kolesarjenje zaznamujeta dva znamenita reka:
- And now for something completely different (John Cleese v seriji skečov v Monty Python’s Flying Circus) in
- Once a year go someplace you’ve never been before (menda Dalai Lama).
Ja, nekaj povsem drugačnega, kot prejšnji teden na Pokljuki in (spet priznam s kančkom sramu) večine Brd še nisem doživel.

Že sam začetek mi je dal jasno vedeti od kod ime Goriška Brda.

Res je klanec, kamorkoli greš, a je pokrajina vseskozi tako prijetno in všečno razgibana, da s postanki za razglede (no, vsaj jaz sem tako delal) ni prevelike utrujenosti.

Kot novinec v teh krajih sem se večinoma držal (na zemljevidih začrtanih) asfaltnih cest, za poznavalce pa se najde tudi na desetine km malo bolj adrenalinskih poljskih poti.




Pogled na Vedrijan s cerkvijo Sv. Vida se je na prvih kilometrih poti močno spreminjal.

Zanimiv grič (hmm, brdo) z vinogradi pri Višnjeviku.

Ja, tudi tu sem se srečal s Potjo miru (kako je bilo severno od tu: KLIK) in ja, obiskal sem tudi zapuščeni Slapnik (bom objavil slikce v naslednjem zapisu).

Osamljena cerkev (tu je še marsikaj osamljenega) Sv. Peter in Pavel.
V daljavi pa Italija, ki se izgublja v vročinskih meglicah - cel dan je bilo pošteno vroče in kljub večinoma zelo jasnemu vremenu skoraj ni bilo videti modrine neba (vlažne vročinske meglice).

Na trenutke sem dobil občutek, da je s sadjem v Brdih nekako tako, kot s krompirjem na Gorenjskem - vsepovsod polno.

Ta zapis mi ostaja uganka. Je pa vklesan na kamnu ob zaselku Belo, ki je bil l. 1915 v celoti spremenjen v bolnišnične objekte italijanske vojske.

 Na koncu spusta malo ravnine in k sosedom.


Tudi na italijanski strani je bilo navkljub njihovim brdom zelo lepo.

Gor, dol, gor in spet sem bil v domovini.




Še nekaj pogledov na Brda, potem, ko sem končal s kolesarjenjem.


Bilo je