Pred desetletji bi me za tak "podvig", kot je bilo moje tokratno kolesarjenje, takratni vojaški varuhi mej (t.i. graničarji) večkrat prerešetali s svojimi kalašnikovimi.

Tokrat pa me je oviral le veter. Napovedana je bila sicer "šibka burja", a je bila zaradi vetrca zaprta Vipavska cesta, mene je pa po takih vzponih neslo kar brez poganjanja pedal - če sem imel pa veter v prsa, sem se pa tudi navzdol moral krepko potruditi, da nisem obstal na mestu.
Kljub štirim slojem z dolgimi rokavi me je prepihalo do kosti in vsaj na kolesu me v življenju še ni tako zeblo.


S Kozine do Socerba, kjer se mi je odprl lep razgled na Trst.

Prvo prečkanje meje.

Redko viden pogled na črnokalski viadukt.

Drugo prečkanje meje.

Po pravi enosledni MTB stezi navzdol.

Tretje prečkanje meje.

V Trstu, v zavetju visokih stavb je bilo že kar prijetno toplo, a sem zaradi gostega prometa hitro nadaljeval.

Počasi navzgor, po eni najlepših kolesarsko pohodnih poti v širši okolici - po poti nekdanje železnice od Trsta do Kozine.
Kako je bilo pred sedmimi leti: KLIK







 Četrto prečkanje meje.

 Peto prečkanje meje.



 Šesto prečkanje meje.

In spet se je pokazalo, da je slovenski del proge bistveno slabše vzdrževan (pa tudi obiskan) od italijanskega.