Po (delu) poti stare ozkotirne železnice med Trstom in Porečom. Za kolesarjenje sem izbral najbolj atraktiven del med Grožnjanom in Vižinado.
Prve jesenske meglice nad dolino Mirne. Kasnejše, opoldanske, temperature so bile daleč od jeseni.
Pet kilometrski klanec sem prekinil z izgovorom za fotkanje Grožnjana.
Istrska Toskana?
Predor Kostanjica, kot je bil ob izgradnji proge, tam nekje na začetku dvajsetega stoletja...
...in danes
Predori si sledijo...
...tako, kot tudi viadukti. Završje nekoč...
...in danes
Antonci.
Freski.
Oprtalj.
Še pred šestimi leti so bili mostovi brez ograje, proga pa večinoma zaraščena, neurejena in težko prevozna (ponekod je bilo kolo potrebno nositi po ozkih in strmih stezah).
Z izdatno pomočjo EU je Hrvatom uspelo iz železniškega grušča narediti skoraj spodobno makadamsko pot (fotka iz 2005).
Pot celo čistijo, a vseeno ni primerna za kake nežne pnevmatike, vajene asfalta.
Kljub izredno lepi, praktično poletni soboti je bilo kolesarjev zelo malo.
Z Grožnjana se pot vseskozi počasi spušča proti dolini Mirne, ki jo doseže pod Motovunom.
Izhod iz 222m dolgega neosvetljenega motovunskega predora.
Potem pa cca. 15km stalnega vzpona...
...ki ga sem ter tja prekine kak most in viadukt.
Vižinada. Kolesarska pot se tukaj zaključi, zame pa je ostal le še dolg, asfaltni spust do Mirne.
- September 19, 2011
- 3 Comments
