Začetek tokratnega kolesarjenja je bil sila hladen in meglen, tako da se mi je na oblačilih pojavljal celo srež.

Kar nekaj km strmega klanca je bilo potrebnih, da sem se prebil nad meglo.

Seveda nisem bil edini, ki je iskal izhod iz megle (med potjo so me prehitevali številni avtomobili) - preveč ljudi ob cerkvi in sem se le malo razgledal naokoli in obrnil navzdol.

Od Sv. Mohorja in Fortunata dol v meglo in gor na drugi breg do Sv. Barbare 

Pogled proti naslednjemu cilju - Sv. Andreju.

Ja, seveda je bilo treba najprej dol, da sem šel lahko potem spet gor.

Od tu naprej pa čisto malo makadama, ogromno mokrega listja in korenin - izmenjaje sem kolesaril in hodil po ozkih in strmih pohodnih poteh...

... povsem dol do ravnine in megle...

... a počasi se je le začelo jasniti.

Ena izmed (zelo dobrih) lastnosti, oziroma prednosti e-kolesa je tudi ta, da si naslednji dan (po 1300 višincih KLIK) še vedno lahko privoščim 750 višinskega vzpona - in to kljub vsem številkam, ki si jih lastim (masa, volumen, EMŠO) - "za regeneracijo" ;)


Odločil sem se za Sv. Ožbolta in vse od začetka v Škofji loki se je bilo treba vzpenjati, najprej zlagoma, na koncu pa že prav konkretno.


Ne, nič ne jamram - še sploh ne ob pogledu kje ljudje živijo in koliko naporov morajo dnevno vlagati zgolj v preživetje.




Ob cerkvi se odprejo razgledi dobesedno na vse strani.

Gor je šlo večinoma po asfaltu - torej je za dol treba izbrati nekaj manj gladkega.

Najprej makadam, potem dvosledna poljska pot, pa zavoj na vlako....
Eh, to se meni pogosto dogaja - konec poti.
Sem šel nazaj in spet naprej in ... ene trikrat preveril in poti res ni bilo tam, kamor me je usmerjal zemljevid. Kot rečeno - sem že vajen, tako da sem kar lepo po gozdu, po "bližnjici" navzdol, več peš, kot na kolesu, dokler nisem prišel na kolovoz.