Lep, sončen dan, a hladen dan sem izkoristil za kolesarjenje po robu - po kraškem robu.

Začetek v senci, v hladu, po zamrznjenih tleh.

Prišel iz Kubeda in bil namenjen v Zanigrad.

Trenutek, ko je bila znamenita cerkev v Hrastovljah še nad mano...

...potem pa sem jo videval le še od zgoraj.

Črnokalski viadukt tudi ni bil dolgo v višini mojih oči.

Če me je prvi kilometer še zeblo, sem se na teh razritih klancih že pošteno oznojil.


Ja, še kar sem pridobival na višini.

Pot pa tudi :(

Ko se je klanec malo polegel sem šele dobro videl koliko poti navkreber me še čaka.

In res - gor, gor, gor... tole je tik pod vrhom Goliča.

Pot je bila izredno slaba, a so bili vsaj razgledi toliko boljši.

Mogoče je bilo pa res vredno truda.

Če ste mislili, da je bilo konec vzpona, ste se ušteli - tudi jaz sem se :(

Par metrov po "ravnem", potem pa spet gor.

Končno spust proti zvezdnim vratom (prehod je dobil ljubkovalno ime "stargate") - del te poti sem spomladi tudi že prehodil KLIK

 Malo sončkanja pod zavetjem kamnitega vala.

Ja, dolgo časa sem bil povsem na robu državne meje.

Začudena pogleda - sem res izgledal tako izmučeno?

Krampus: a half-goat, half-demon, horrific beast who literally beats people into being nice and not naughty.
Bearing horns, dark hair, fangs, and a long tongue, the anti-St. Nicholas comes with a chain and bells that he lashes about, along with a bundle of birch sticks meant to swat naughty children. He then hauls the bad kids down to the underworld.











 

Pred desetletji bi me za tak "podvig", kot je bilo moje tokratno kolesarjenje, takratni vojaški varuhi mej (t.i. graničarji) večkrat prerešetali s svojimi kalašnikovimi.

Tokrat pa me je oviral le veter. Napovedana je bila sicer "šibka burja", a je bila zaradi vetrca zaprta Vipavska cesta, mene je pa po takih vzponih neslo kar brez poganjanja pedal - če sem imel pa veter v prsa, sem se pa tudi navzdol moral krepko potruditi, da nisem obstal na mestu.
Kljub štirim slojem z dolgimi rokavi me je prepihalo do kosti in vsaj na kolesu me v življenju še ni tako zeblo.


S Kozine do Socerba, kjer se mi je odprl lep razgled na Trst.

Prvo prečkanje meje.

Redko viden pogled na črnokalski viadukt.

Drugo prečkanje meje.

Po pravi enosledni MTB stezi navzdol.

Tretje prečkanje meje.

V Trstu, v zavetju visokih stavb je bilo že kar prijetno toplo, a sem zaradi gostega prometa hitro nadaljeval.

Počasi navzgor, po eni najlepših kolesarsko pohodnih poti v širši okolici - po poti nekdanje železnice od Trsta do Kozine.
Kako je bilo pred sedmimi leti: KLIK







 Četrto prečkanje meje.

 Peto prečkanje meje.



 Šesto prečkanje meje.

In spet se je pokazalo, da je slovenski del proge bistveno slabše vzdrževan (pa tudi obiskan) od italijanskega.