Ne vem zakaj, a Štajersko vedno (neupravičeno) zapostavljam. Enkrat (včasih še to ne), mogoče dvakrat letno me pot popelje čez Trojane in čeprav nisem nikoli razočaran, se naslednje leto zgodi enako.
Mogoče je v dobršni meri kriva avtocesta z večnimi zastoji, nenehnimi obvozi, popravili...
Srečno izbran zadnji praznični dan mi je s tem povsem prizanesel - več ali manj prazna cesta, tako da sem vključil tempomat in odmeditiral vse tja do Maribora.

Začetek kolesarjenja spodaj v Kungoti in prvi resni vzpon je dokočno prekinil meditacijo in mi dal vedeti, da se bo med vsemi temi griči treba potruditi vsaj tako kot na Gorenjskem.

Gor, dol, gor, dol in tam gori sem zagledal prvi zastavljeni cilj - Plački vrh.

Domačini so me sicer malo čudno gledali, a tudi na Štajerskem se da pedalirati izven cest.




Vzpenjanje na stolp sicer ni najbolj blagohotno vplivalo na moj višinski strah, a sem na vrhu pozabil (ok, vsaj do spusta po mrežastih stopnicah) na vse fobije in globokoooo dihal samo zaradi čudovitih razgledov. Čujte Štajerci - kak mate pa vi tu lepo.

Zapodil sem se dol v lepoto, zavil na stransko pot in se ob ponovnem vzponu obrnil nazaj...

Zanimivo mi je bilo, da sem, kljub odmaknjenosti od glavnih cest, videval številne turistične table in smerokaze. Pohvalno.

Prav veliko ljudi sicer nisem srečal, so bila pa srečanja toliko bolj zanimiva.

Še malo domačega (gorenjskega) vzdušja...

... in tam na vrhu sem se (brez ustavljanja, dokumentov, kontrole - hvala EU) zapeljal k sosedom.


Njihova južna pobočja so vsa polna vinogradov in sadovnjakov - čudoviti pogledi (bo treba še kdaj priti sem).

Slovenski in avstrijski Štajerci si očitno delijo tudi steklenično ikonografijo :)




Ja, zelo sem užival ob pogledih na te čudovite vzorce in si še nekajkrat zaobljubil, da se zagotovo vrnem.

Kratek pogled na skoncentriran skupek lokalnih značilnosti in obrnil sem nazaj proti jugu.

Saj vem, da je kader že povsem izpet, a se nisem mogel upreti skušnjavi in vseeno naredil škljoc, da sem se pofočkal na eni izmed najbolj instagramovskih lokacijah (saj se danes tako reče, kajne) v domovini.

Vse ful fajn, razen zaključka. Na glavni cesti sem hitro ugotovil, da se Štajerci očitno pogosto upravičeno jezijo nad svojo odmaknjenostjo od državnega proračuna.