Če sem povsem iskren, bi bistveno raje kolesaril nekje ob morju, a konec koncev tudi tole ni bilo tako slabo. In še ena iskrenost ;) Na FB sem zapisal:"Sem bral prometne informacije: Vršič prevozen za oseba vozila z verigami...Hmm, bicikel je menda osebno vozilo, ketno ima tudi..." - ampak glavno idejo sem dobil prav na FB, od enega kolesarja, ki je taisto pot opravil dan preje in preko fotk pokazal, da je izvedljivo.

Že na začetku v Kranjski gori je bilo očitno, da so prelaz dokončno "sfrezali", saj so se lotili že tudi parkirišč.

Začetek po povsem kopnem asfaltu, a višje, ko sem bil, več je bilo snežnih zaplat, kocke so bile pa praviloma kar lepo zapolnjene s snegom.

Prvi postanek s pogledom na Prisojnikovo okno in Ajdovsko deklico (tokrat z belimi lasmi) in cca. zadnja dva km po snegu. Cesto so tudi solili in ob temperaturni inverziji se je sneg kar hitro talil - posledično sem bolj mlel, kot se vozil :) Pa na zadnjici sem bil (skozi 3 sloje oblačil) premočen do kože.

Vrh in hiter pogled v "prepovedano" območje (za zgodovino: še vedno velja prepoved gibanja med regijami).

Začetek spusta je bil bolj "po jajcih", ker prav veliko trenja med gumami in snegom ni bilo.

Ustavil sem se zaradi razgleda, a hkrati opazil tudi cvetoče mačice. Jeeeeeeee, pomlad prihaja ;)

En kratek pobeg pred meglo in vrnitev spet nazaj v meglo.

Verjetno pa tudi zaključek za letos... Sem kolo dodobra očistil in pripeavil na prezimovanje, čeprav še vedno gojim upanje, da bodo odprli občinske meje in se bom lahko zapodil proti morju.

Zima se bliža :-(
Glede na vse razmere (covid19, zaprte občinske meje, mraz) sem opravil verjetno eno izmed zadnjih letošnjih voženj.

Na štartu v ozki in senčni dolini je bilo ene 4 st. pod ničlo in kar nekaj km vzpona na južnem pobočju je bilo potrebnega da sem prišel na +4.

Kljub temu, da sem bil ves čas dobrih 500 višinskih m nad dolino pa kakšnih pretirano lepih razgledov ni bilo, še najbolj sem se razveselil pogleda na pot, ki sem jo opravil pred dobrima dvema tednoma (KLIK).

Za razliko od drugih voženj po tej okolici, ko je bilo cerkva na pretek, pa sem tokrat videl le to, a s toliko bolj zvenečim imenom: Naša ljuba Gospa presvetega srca Jezusovega.

Sem šel na hitro pogledat, če je že kaj smučarjev ;-)

Potem pa dol v dolino in sotesko Davče po novi asfaltni cesti...

 

 

Spet en malo prezgodnji začetek - po vseh dolinah je bila hladna megla.

Je bil pa začetni vzpon tak, da sem kar hitro pospravil vetrovko, le pot iz megle je kar trajala in trajala.

S pomočjo smerokazov ;) do Sv. Lenarta.

Vešče oko bo našlo Sv. Tomaža.

Potem pa dooool in gooooor. Na vzponu sem se pa kar nekajkrat ustavil v upanju, da sonce posveti tudi na Lenarta - neuspešno.

Naokrog in nazaj proti Sv. Miklavžu. Sem se že "gor grede" poskušal povzpeti nanj, a sem po par sto metrih obupal, ker je bilo enostavno prestrmo in preveč razrito za pedaliranje, da bi pa kolo vlekel navzgor se mi pa tudi ni dalo. Mogoče se pa vrnem za Miklavža ;)

Vešče oko bo našlo Sv. Primoža na Jamniku.