Na štartu v ozki in senčni dolini je bilo ene 4 st. pod ničlo in kar nekaj km vzpona na južnem pobočju je bilo potrebnega da sem prišel na +4.

Kljub temu, da sem bil ves čas dobrih 500 višinskih m nad dolino pa kakšnih pretirano lepih razgledov ni bilo, še najbolj sem se razveselil pogleda na pot, ki sem jo opravil pred dobrima dvema tednoma (KLIK).

Za razliko od drugih voženj po tej okolici, ko je bilo cerkva na pretek, pa sem tokrat videl le to, a s toliko bolj zvenečim imenom: Naša ljuba Gospa presvetega srca Jezusovega.

Je bil pa začetni vzpon tak, da sem kar hitro pospravil vetrovko, le pot iz megle je kar trajala in trajala.

S pomočjo smerokazov ;) do Sv. Lenarta.

Vešče oko bo našlo Sv. Tomaža.

Potem pa dooool in gooooor. Na vzponu sem se pa kar nekajkrat ustavil v upanju, da sonce posveti tudi na Lenarta - neuspešno.

Naokrog in nazaj proti Sv. Miklavžu. Sem se že "gor grede" poskušal povzpeti nanj, a sem po par sto metrih obupal, ker je bilo enostavno prestrmo in preveč razrito za pedaliranje, da bi pa kolo vlekel navzgor se mi pa tudi ni dalo. Mogoče se pa vrnem za Miklavža ;)

 

 

Kar nekaj km strmega klanca je bilo potrebnih, da sem se prebil nad meglo.

Seveda nisem bil edini, ki je iskal izhod iz megle (med potjo so me prehitevali številni avtomobili) - preveč ljudi ob cerkvi in sem se le malo razgledal naokoli in obrnil navzdol.

Od Sv. Mohorja in Fortunata dol v meglo in gor na drugi breg do Sv. Barbare 

Pogled proti naslednjemu cilju - Sv. Andreju.

Ja, seveda je bilo treba najprej dol, da sem šel lahko potem spet gor.

Od tu naprej pa čisto malo makadama, ogromno mokrega listja in korenin - izmenjaje sem kolesaril in hodil po ozkih in strmih pohodnih poteh...

... povsem dol do ravnine in megle...