Lani, ko sem kolesaril po teh koncih (KLIK) sem si rekel, da moram še kdaj priti in še bolj raziskati to čudovito pokrajino. Rečeno - storjeno, le mogoče malo prezgodaj. saj je bilo lepo, zanimivo, ko so vsepovsod potekale trgatve, a čez kak teden, dva se bo listje obarvalo.... No, pa naslednjič ;-)

Hladno dopoldne (doma sem pozabil nahrbtnik z vetrovko in tako kolesaril premalo oblečen) se je tu končalo. Do vrha, na meji z Avstrijo, sem se dodobra ogrel.

Stolp na Plačkem vrhu (z lanskoletnega "filma") mi je bil ves čas za dober orientir - tule sem imel za sabo že kar nekaj pedaliranja.

In še bolj se je oddaljeval - jaz pa tudi od državne meje.

Vsepovsod sami vinogradi -- in Štajerci (slovenski - vsaj domnevam glede na MB avtomobilske tablice), ki si služijo šilinge - ups, evre.

Pravzaprav edina stvar, ki me je motila (za strme klance sem se že itak vnaprej sprijaznil) so bili številni in ogromni roji mušic.

Je pa čudovito razgibana pokrajina vse odtehtala. 

Bolj v manjšini, a vseeno povsod tudi sadovnjaki, predvsem z jablanami.

Nekaj misli za zaključek: še vedno, oziroma spet sem okleval s potjo na Štajersko, a tudi tokrat je šlo gladko in bistveno hitreje, kot sem pričakoval. Malce sem že pozabil, a so me hitro spomnili - šoferji s CE tablicami vozijo... hmmm, malo drugače ;-)

Vajen svoje gorenjske pokrajine, ki je sicer še bolj valovita, a je na vsakem nizkem, visokem, strmem... hribu postavljena cerkev, sem bil tu kar malo (fotografsko) razočaran. Očitno so Gorenjci iskali uteho pod zvoniki, Štajerci pa pod sodovi :-)

Sem pa opazil kar nekaj razlik med AT in SLO, čeprav gre za geografsko gledano enotno pokrajino. Že na prvi pogled je vidna večja urejenost urbane krajine (od dvorišč do poti in cest) v AT.
Na AT strani desetine pohodnikov (veliko s pohodnimi in nordijskimi palicami) tako na cestah, poteh, kot tudi na potkah med vinogradi (kljub zasebnim zemljiščem imajo očitno po njih javne poti), na SLO strani so pešačili le tisti, ki so pred Špičnikom (naslovna fotka) parkirali avte.
Na AT strani sem srečal 103 kolesarje (ok, približno toliko) - 3 so bili specialkarji (hmm, mogoče so prišli iz SLO), ostalih 100 je bilo na e-kolesih - na SLO strani na dveh kolesih le motoristi.
Na AT strani je bilo ob cestah in dvoriščih postavljeno ogromno klopi in miz (relativno zgodnje dopoldne je bilo očitno še prezgodaj za goste) in napisov, ki so vabili na jedačo in pijačo - na SLO strani nič (ok, sem že parkrat slišal, bral, da bi to radi tudi slovenski kmetje, a žal naša zakonodaja take dejavnosti ne dovoljuje - menda).

Spet ena tura, za katero se ni bi smel hvaliti.
Med vsiljenimi oglasi na FB se je znašla tudi ena sličica, ki je tako pritegnila mojo pozornost, da sem se odločil, da preverim stanje Solčavske panoramske ceste v živo.
Glede (ne)hvaljenja pa - kljub bližini tu še nisem bil (no, vsaj da bi se spomnil ne).

Najprej po samomorilski cesti (motoristi sekajo ovinke, težko naloženi kamioni s prikolicami so preširoki za preozko cesto, domačini postavljajo hitrostne rekorde, tujci z avtodomi ali prikolicami se komaj premikajo, kolesarji vozijo vštric) do Jezerskega.

Pogledi z avstrijske strani so praktično enaki.

V Avstriji stalnica, ki se (žal) uveljavlja tudi pri nas.
Po drugi strani je pa spet res, da Avstrijci kolesarjem ne nastavljajo žičnih pasti in da se kljub veliki zaščiti zasebne lastnine lahko dogovorijo in uredijo stotine km gorsko kolesarskih poti, ki jim že prinašajo več zaslužka kot smučarija.

Na srečo ni bilo več sledu, da je bilo še pred kakim tednom tu 30cm svežega snega.




Potem se je pa začelo zares in z velikim pozitivnim presenečenjem nad domiselno urejenostjo panoramske poti. Veliko razglednih točk, počivališč, info panojev... Zares zelo pohvalno.

Temna stran pa to, da gre za zelo slabe cestne povezave in je vse skupaj nekje bogu za hrbtom - posledično malo obiskovalcev.



Srečal sem več "ta lesenih", kot pa ljudi. No, resnici na ljubo sem v čudovitem dnevu (po dolgotrajnem dežju) srečal tudi nekaj turistov in vsi so bili tujci.



Čudovite razglede sem imel tako v bolj ali manj le sam zase - mi je bilo tako lepo, da sem kar ustavljal in ustavljal... Moram preveriti, če je še kaka pot, da bom imel izgovor, da se vrnem.

Dol, dol, dol, dol v "luknjo" za klasičen posnetek...

... potem pa spet strmo nazaj gor, a ob taki spremljavi barv in svetlobe je šlo, hmm, ne morem reči lažje, a vsaj manj težko pa res.

Priporočam obisk!

Ne vem zakaj, a Štajersko vedno (neupravičeno) zapostavljam. Enkrat (včasih še to ne), mogoče dvakrat letno me pot popelje čez Trojane in čeprav nisem nikoli razočaran, se naslednje leto zgodi enako.
Mogoče je v dobršni meri kriva avtocesta z večnimi zastoji, nenehnimi obvozi, popravili...
Srečno izbran zadnji praznični dan mi je s tem povsem prizanesel - več ali manj prazna cesta, tako da sem vključil tempomat in odmeditiral vse tja do Maribora.

Začetek kolesarjenja spodaj v Kungoti in prvi resni vzpon je dokočno prekinil meditacijo in mi dal vedeti, da se bo med vsemi temi griči treba potruditi vsaj tako kot na Gorenjskem.

Gor, dol, gor, dol in tam gori sem zagledal prvi zastavljeni cilj - Plački vrh.

Domačini so me sicer malo čudno gledali, a tudi na Štajerskem se da pedalirati izven cest.




Vzpenjanje na stolp sicer ni najbolj blagohotno vplivalo na moj višinski strah, a sem na vrhu pozabil (ok, vsaj do spusta po mrežastih stopnicah) na vse fobije in globokoooo dihal samo zaradi čudovitih razgledov. Čujte Štajerci - kak mate pa vi tu lepo.

Zapodil sem se dol v lepoto, zavil na stransko pot in se ob ponovnem vzponu obrnil nazaj...

Zanimivo mi je bilo, da sem, kljub odmaknjenosti od glavnih cest, videval številne turistične table in smerokaze. Pohvalno.

Prav veliko ljudi sicer nisem srečal, so bila pa srečanja toliko bolj zanimiva.

Še malo domačega (gorenjskega) vzdušja...

... in tam na vrhu sem se (brez ustavljanja, dokumentov, kontrole - hvala EU) zapeljal k sosedom.


Njihova južna pobočja so vsa polna vinogradov in sadovnjakov - čudoviti pogledi (bo treba še kdaj priti sem).

Slovenski in avstrijski Štajerci si očitno delijo tudi steklenično ikonografijo :)




Ja, zelo sem užival ob pogledih na te čudovite vzorce in si še nekajkrat zaobljubil, da se zagotovo vrnem.

Kratek pogled na skoncentriran skupek lokalnih značilnosti in obrnil sem nazaj proti jugu.

Saj vem, da je kader že povsem izpet, a se nisem mogel upreti skušnjavi in vseeno naredil škljoc, da sem se pofočkal na eni izmed najbolj instagramovskih lokacijah (saj se danes tako reče, kajne) v domovini.

Vse ful fajn, razen zaključka. Na glavni cesti sem hitro ugotovil, da se Štajerci očitno pogosto upravičeno jezijo nad svojo odmaknjenostjo od državnega proračuna.