Spet ena tura, za katero se ni bi smel hvaliti.
Med vsiljenimi oglasi na FB se je znašla tudi ena sličica, ki je tako pritegnila mojo pozornost, da sem se odločil, da preverim stanje Solčavske panoramske ceste v živo.
Glede (ne)hvaljenja pa - kljub bližini tu še nisem bil (no, vsaj da bi se spomnil ne).

Najprej po samomorilski cesti (motoristi sekajo ovinke, težko naloženi kamioni s prikolicami so preširoki za preozko cesto, domačini postavljajo hitrostne rekorde, tujci z avtodomi ali prikolicami se komaj premikajo, kolesarji vozijo vštric) do Jezerskega.

Pogledi z avstrijske strani so praktično enaki.

V Avstriji stalnica, ki se (žal) uveljavlja tudi pri nas.
Po drugi strani je pa spet res, da Avstrijci kolesarjem ne nastavljajo žičnih pasti in da se kljub veliki zaščiti zasebne lastnine lahko dogovorijo in uredijo stotine km gorsko kolesarskih poti, ki jim že prinašajo več zaslužka kot smučarija.

Na srečo ni bilo več sledu, da je bilo še pred kakim tednom tu 30cm svežega snega.




Potem se je pa začelo zares in z velikim pozitivnim presenečenjem nad domiselno urejenostjo panoramske poti. Veliko razglednih točk, počivališč, info panojev... Zares zelo pohvalno.

Temna stran pa to, da gre za zelo slabe cestne povezave in je vse skupaj nekje bogu za hrbtom - posledično malo obiskovalcev.



Srečal sem več "ta lesenih", kot pa ljudi. No, resnici na ljubo sem v čudovitem dnevu (po dolgotrajnem dežju) srečal tudi nekaj turistov in vsi so bili tujci.



Čudovite razglede sem imel tako v bolj ali manj le sam zase - mi je bilo tako lepo, da sem kar ustavljal in ustavljal... Moram preveriti, če je še kaka pot, da bom imel izgovor, da se vrnem.

Dol, dol, dol, dol v "luknjo" za klasičen posnetek...

... potem pa spet strmo nazaj gor, a ob taki spremljavi barv in svetlobe je šlo, hmm, ne morem reči lažje, a vsaj manj težko pa res.

Priporočam obisk!