Kot že napisano (KLIK), vremenska napoved me je preganjala in klic narave je bil močan ;)
"Pametni" telefon mi je sporočal, da bom regeneracijsko spet pripravljen naslednji dan ob 8:25, a ker sem večni dvomljivec glede pametnih naprav, sem si vzel še 10 minut in ob 8:35 zajahal kolo v Kranjski gori.

Jutro je bilo neprijetno hladno (6 st. C), sonce se še zdaleč ni prebilo čez okoliške vršace, a barve so bile sila mamljive.

Klanec, granitne kocke... nobene vročine, le mrzel pot

Prvi del poti sem nameraval prekolesariti ob Pišnici, a me je že po kakem kilometru ustavil pohodnik in mi povedal, da prav daleč ne bom prišel. "Lahk probate, a ga boste nosu, ker je vse razrit". Vrečo cementa bi še mogoče dal na ramena in jo nosil kak meter, kolesa (z enako težo) pa ne spravim na ramena... in sem se obrnil in nadaljeval po cesti.

Do Tonkine koče po asfaltu (in kockah), od tam pa po nekdanji cesti, ki je večinoma že dodobra izgubila svojo širino. Kak sestop s kolesa je bil vseeno veliko bolje, kot požirati izpušne pline - neverjetno koliko prometa je bilo še vedno na poti na Vrščič (videl sem vse SLO avto registrske tablice, razen KK). Tudi pravo olajšanje je bilo, ko sem se lahko kjerkoli ustavil in užival v barvni naravi.

Pot gre kar precej naokrog, a se zlagoma vzpenja in vseskozi nudi poglede, ki jih nismo vajeni.

Za "promet" je poskrbela le ta izgubljena ovca.

Tisto, zaradi česar sem čakal in se za pot odločil šele sedaj - barveeeeeee.

Edino žalostna Ajdovska deklica je vedno monotona.

Slikca mi je všeč, a laže. Do prelaza sem se moral kar močno spustiti, ker se stara pot konča pri Poštarskem domu.
Potem pa..... saj itak že veste: dol, dol, dooooooooooooooool :)