Zimske razmere po hribih in jesenske barve so me prepričale, da se za tokratno kolesarjenje ozrem proti jugu. No, pravzaprav me za pot proti morju ni treba nikoli posebej prepričevati ;-)

Sicer sem se megle znebil že takoj, ko sem zapustil Ljubljano, a kljub soncu je termometer v Lipici kazal zgolj 4 st. C

Ker ne poznam teh koncev sem si za začetek poti pomagal z GPS sledjo, ki sem jo pobral na spletnem kolesarskem portalu. Napaka. No, verjetno bi bilo vse drugače, če bi bilo vreme prejšnjih dni drugačno, tako pa sem do vrha Velikega Gradišča delno pešačil, delno kolesaril po potoku, razriti poti ... Na koncu pa samo ta kamen, še razgleda nobenega.

Dol do zapuščene in delno podrte cerkve sv. Tomaža...

... in naprej do Kokoši (Monte Cocusso), ki je bila v bistvu moj prvi cilj.

Drugačna pot in pohodniki z maskami na obrazu so mi dali vedeti, da sem že v Italiji.

Še malo naprej in nižje in pogled, ob katerem mi je zaigralo srce.

Malo gor, malo dol, malo po asfaltu, malo po makadamu, malo med ulicami, malo med drevesi in prikolosaril sem do razglednih poti na Trstom - cca. 8km poti visoko nad morjem in vseskozi čudoviti razgledi (zdaj vem kam pogledat Barcolano/Barkovljanko - ko spet bo).
Pogledi so segali vse od gradu Miramare, preko Grada/Gradeža, do Dolomitov (škoda, ker s seboj nisem imel karkoli spodobnega od foto opreme).

V notranjost sem se obrnil pri Santuario Monte Grisa/Svetišču na Vejni.

Potem pa kar nekaj asfalta, skozi Opicino/Opčine in naprej...

... nekaj po makadamu, nekaj po brezpotju, do državne meje.

Kot sem bil navdušen nad razgledi nad Trstom, tako sem bil navdušen nad barvami na poteh Živega muzeja Krasa.

Na koncu pa še lepa stara Avtro-Ogrska, sedaj Bazovska cesta tja nazaj do Lipice.

Zagotovo še pridem ;-)